Ni se začelo
s tehnologijo.
Zgodba ustanoviteljice — Marija Hrovat, ustanoviteljica Trilevion.
Po letih dela z ljudmi sem začela opažati vzorec, ki ga prej nisem videla.
Več kot petnajst let sem individualno delala z ljudmi, ki so želeli leteti, potovati, raziskovati, javno nastopati, doseči vrh ali preprosto svobodneje živeti.
Vsaka zgodba je bila drugačna. Vsak strah je bil drugačen. Pa vendar je bil vzorec presenetljivo podoben.
Strah se le redko nanaša na en sam trenutek. Pri nekom se je začel že pred prihodom na letališče. Pri drugem med vzletom. Nekateri so se izogibali sedežu ob oknu. Drugim je bilo težko pri letenju nad vodo ali ko so pod seboj videli le oblake.
Strah je bil drugačen. Vzorec ni bil.
Nehala sem razmišljati o strahu kot o enem dogodku. Začela sem ga videti kot zaporedje izkušenj, odzivov in tihih odločitev, ki so postopno postale izogibanje. To je postalo temelj mojega dela.
Vsak človek je najprej prehodil celotno pot. Šele nato sem proces prilagodila in se osredotočila na trenutke, v katerih se je njegov živčni sistem odzval najmočneje.
Nikoli nisem verjela, da je ena metoda odgovor za vse. Če je pomagala vodena vizualizacija, sem jo uporabila. Če je pomagala priprava, sem gradila nanjo. Če je lahko kakšno drugo orodje človeka približalo življenju, ki si ga je želel, sem želela razumeti, zakaj deluje — in kako bi lahko delovalo še bolje.
Sčasoma sem spoznala, da moje delo nikoli ni bilo le hipnoza. Vedno je šlo za to, da ljudem pomagam nazaj k izkušnjam, ki so jim pomembne.
Vizualizacija je pomagala. Priprava je pomagala. Razumevanje je pomagalo. A vedno znova sem opazila isto: bolj ko je bila izkušnja podobna resničnosti, bolj naravno so se ljudje nanjo odzvali.
Najprej je bila metodologija. Virtualna resničnost je prišla pozneje.
Ko je VR postala dostopna, nisem videla nove tehnologije. Videla sem novo možnost. Ljudje so prvič lahko doživeli situacije, ki so bile presenetljivo blizu resničnemu življenju, in pri tem ostali v varnem, nadzorovanem okolju.
VR ni nadomestila metodologije. Omogočila je, da postane bolj imerzivna. Odgovorila je na vprašanje, ki sem si ga zastavljala leta: kako ljudi približati izkušnjam, ki si jih želijo vrniti?
To vprašanje je spremenilo vse. Začela sem povezovati vodeno pripravo, imerzivna okolja in vse, kar sem se naučila v letih prakse.
Nato se je porodila še ena misel. Kaj, če to ne bi obstajalo le v eni sobi? Kaj, če bi vodenje lahko potovalo s človekom? Kaj, če bi ljudje proces lahko nadaljevali, kjerkoli so, in napredovali v svojem tempu, a še vedno po skrbno zasnovani metodologiji?
Iz te zamisli je nastal Trilevion.
Danes Trilevion združuje resnična okolja, imerzivno tehnologijo in metodologijo, ki se razvija in ljudem pomaga, da se znova povežejo z izkušnjami, ki so se jim nekoč začeli izogibati.
Tehnologija se bo še razvijala. Metodologija se bo še razvijala. Ker se mora. Poslanstvo ostaja.
Še naprej bom raziskovala nove možnosti — ne zato, ker so nove, temveč ker morda ponujajo boljši način, kako človeku pomagati naprej.
Nikoli se ne zaljubite v orodje. Zaljubite se v rezultat.
Ker cilj nikoli ni bila tehnologija. Niti samo okolje. Vedno je bil človek na drugi strani.
